»mu v dramatiki res ni para ... Je klasik, ki ga lahko relevantno odrsko uprizarjamo in prirejamo v neskončnost. V liriki in prozi ima seveda konkurenco, čeprav je Hiša Marije Pomočnice denimo odličen evropski kratki roman«
»Velikanska luknja, iz katere je raslo nekaj novega. Marsikdo ima v spominu tudi arhitekta, profesorja Ravnikarja, za katerega je bila novogradnja zagotovo velik zalogaj. Njegovi učenci in učenke še dandanes o njem govorijo z iskrenim občudovanjem in spoštovanjem do njegove avtoritete. O presežnosti njegove arhitekturne vizije pa priča dejstvo, da je ustvaril prepoznaven osebni slog, ki ga modne muhe niso zasenčile ...«
»ob začetku gradnje seveda prerekala o tem, ali res potrebujemo tako veliko hišo. Nekateri so se ustrašili, da bo gigant nekakšno mesto duhov, drugi, da bo pohrustal zanimanje za druga gledališča, koncertne dvorane in kinematografe. Danes bi bili veseli, če bi namesto ene imeli vsaj dve Gallusovi dvorani. Prav zanimivo pa je, da so se vsi skupaj strinjali le o eni sami stvari, in sicer da bo novogradnji ime Cankarjev dom.«
»Osnovni moto je življenje onkraj smrti, to je ekipa tudi povzela iz libreta, in te deklice, ki trpijo v bolnišnici, v instituciji, v kateri sem tudi sam delal pred 30 leti, si želijo boljšega življenja, ki ga na tem svetu ne morejo dobiti.«
»Vsepovsod je politična situacija taka, da se desnica krepi, aktivisti pa skušajo izraziti svoj protest. Vsi izkušamo isti vzorec: tudi na Poljskem protestniki nimajo vpliva na politiko.«
»Že s samim posrečenim izborom in karakterizacijo likov, prek katerih tako čudovito ujame oba obraza tega istrsko-primorskega okolja, na eni strani tistega, z grenkobo prežetega in vseskozi jeznega duha, ki živi v preteklosti in se čuti dolžnega, da je v večnem boju z do njega domnevno sovražno nastrojeno sedanjostjo, ter na drugi že prav ganljivo toplo in človeško dušo številnih ljudi iz tega okolja, Sosič pove več kot številne druge zgodbe na to temo«